»Začelo se je z utrujenostjo. Najprej sem mislila, da je to zaradi študija, službe, nato pa se je stopnjevalo.«

»Skupine so pomemben del zdravljenja, saj so tam ljudje, ki vejo, kaj je to, te razumejo, ti pomagajo in podpirajo.«

»Že ko me je samo pogledal, je po očeh videl, kako zelo hudo je pravzaprav.«

»Kako pa naj nekomu razložim, da me je strah v trgovino, strah čez cesto, tudi tuširanja?«

»Mislila sem, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema.«

»Hotela sem več. Čeprav se funkcionirala, to nisem bila jaz.«

»Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, od mene pa je odvisno, kako bom vozila.«

»Najhuje je namreč trpeti v tišini.«

»Ko mi je psihiater Gorazd Mravlje postavil diagnozo anksiozno-depresivna motnja ... sem se zjokala.«